V pol svetlobi sedim

sam z mislijo nate, vem,

da si sama, čeprav z njimi,

in zunaj grmi kot v vojni;


kaj so znoreli, prekleti svet,

vse nori..skače..tuli, za umret,

nebo je, kot da je konec sveta,

ognjemeti po nebu, a res je konec vsega;


natočim polprazen kozarec,

kot da sem osamljeni norec,

ki pa se ne veseli življenja,

ki noče, se ne vdaja evforiji, predaja;


v vsaki polsenci te vidim,

v dimu cigaret si, te čutim,

vonjam te v mavrici hlapov,

objemam te na daleč, brez zadržkov;


»polnoč bije!« slišim glas za sabo,

dah čutim nad seboj, dviga 'flašo',

vse me boli, stegujem obe roki,

da se dotaknem tebe, vendar te ni.