Nuška & Kanika………

Ko že dolgo več ne bo sledov o meni,
dvigni glavo proti nebu, šepetu zvezd verjemi.

Pogled, bolečina v grudih vrta v prostranstva kozmusa,
v nočeh samotnih, lune sijaj mi nežno govori, kot ti nekoč, me boža.

Ko več ne bom smehljajev risala ti na obraz,
oživi me z ljubeznijo na potovanju skozi najin čas.

Da vrnil bi te, čeprav samo za kratek čas, za trenutek, podobo tvojo,
obraz, vklesal sem v svod nebeški, še tvojo notranjo lepoto.

Zajemi v roke to kalno vodo reke, kjer sva včasih stala;
v njih se bo z odsevom mojim za trenutek zadržala.

Hlad vode, življenja, obraz moj prozoren, vročičen, hladi, klečim
na njeni obali, v globine, notranjost nje se oziram, iščem te, te ni... ječim.

S seboj sem te vzela in v tebi sem ostala, nisi sam ...
In ko grenka solza kapne ti v dlan, poišči me, poišči tam ..

Tisti, en sam vprašaj koplje po meni,v duši moji prazni, en sam zakaj?
Ne najdem odgovora, ga premalo iščem?Ko ga najdem, te poiščem... tedaj!
_________________