Kličem te,
ozri se nazaj, moj deklič!
Tvoje lepe poteze
še komaj zlogujem,
v spominu jih še vedno negujem.
Drsim kot deževna
kaplja po žlebu ob tvojem telesu
s čolnom spomina.

V širok nasmeh se mi razlezi,
nasmej se mi polna luči,
bleščeča kot jantar jabolka
z vonjem mlade ljubezni.

Počakaj me deklič,
da te v teku za teboj ulovim,
skozi zasenčeno okno
te iščem v rumeni tkanini,
da boš zakipela kot peneči
šampanjec skozi sončne aleje.
Podaj mi roko in se z mano igraj,
ko me zgoščaš na najinem
pomolu v sanjsko noč.

Z opojnem sladke zmage slaviš,
me zamamljaš in me zapletaš
v srebrne lase spomina.
Nikar me ne jemlji v tolmune svojih oči.
Grem, prihajam za tabo
s šopkom ciklam čez rožnato polje.
S seboj nosim cvetoče popke duha,
žepe polne čiste ljubezni
iz izvira vrelca najine mladosti.

www.tatjana-malec.si