Prosojni plaz magičnega prostora
v peti dimenziji se vali pred menoj.
Kakor raztopljeni čas polbudnosti
shrepeni v sanjah življenje,
vtisnjen zrak v neznanke.
Dolžnik, ki še ni voda ne ogenj,
le naplavina strmenja v jutri.
Gostoljubni dan kot prva beseda otroka.
Nasmeh, ki ga ne morem ustaviti.
Jok, ki ga ne morem preprečiti.
Zgodba, ki ji ne morem uiti.

Stapljanje danes z neznanim jutri.
Plavanje telesa skozi kvark tišine.
Pod debelo odejo upanja.
Zagonetni šelest lista v vsemirju.
Nabrekli sadež s svetlobo.
Bosonogo potovanje skozi čas.
Vožnja pod soncem skozi mavrice sanj.
Piš vetra, ki pripoveduje neznane zgodbe.
Puhasti svod jasnine, ki obljublja rešitev.
Čakanje na trenutek, da se vtkem vanj.
Na mestu: jutri. Pomanjšana v človeka,
ker me čas ni hotel zasaditi kot drevo.
Iz mene nastajajo novorojenci,
ki lahko čakajo tako, kot čakam jaz.
Na poseben način. Z jatami vrabcev za vzlet.
S celim morjem soli v sebi.
Ne morem premakniti zapornic jezu.
Se izliti v večnost. Zaobjeti celoto.
Ostajam za rešetkami razuma. Z omejitvami.
Gledam čez rob mističnega.
Strmim v stvari, ki bi jih rada razumela.
Ostajam znotraj v omotu lasišča,
besedilo duše. S pravico do obstoja.
Koren v besedi. Retorika.
Pozabljen košček krvne plazme v ustih.
S programiranim izbrisom spomina.