Sanjala je, da je pastir igral
na piščal in da je plesala
v zelenih žametnih čeveljcih,
oblečena v svetlo rdečo svilo
in z gorsko narciso v laseh.
Videti je bila kot planinski cvet
z rumenim metuljem.

Pastorala jo je izvabila v noč,
izginila je kot svetloba skozi šipo.
Izgubila je zlato torbico,
ki ji je padla v vodo in potonila
na dno gorskega jezera.

Nato se je deklica shranila v samoto
in razmišljala, kako bi iz zlate torbice
rešila misel, ki ji dolguje idejo
o oblikovanju pravih besed,
ki se natisnejo in pošljejo v svet,
da postanejo bitje z vrlino in ciljem.

Na koncu sanj je zagledala vrata,
skozi ključavnico je zvabila pastirja
in smuknila v budno stanje.

Na vratih je pozvonil pismonoša
in ji prinesel pismo iz urada
za najdene predmete.
V njem je pisalo, da so našli
zlato torbico brez duše,
ker je poniknila z jezerom
v osrčje zemlje in da je na tem mestu
pognala življenje cvetoča livada.

S pastirjem in zemljo se je deklica čutila
tesno povezano in je spoštovala enost,
saj duša ne more biti ločena od občutkov,
ki rastejo iz lastnih korenin v vsakem telesu.
Od vsepovsod poganjajo bilke zelene
in cvetja spevi na konici pomladi,
ki se je ustavila kot okrasek ljubezni.

www.tatjana-malec.si