Me otožnost je vzljubila,
pravi, da ne bo me zapustila,
da za moža me bo vzela
in da me večno bo ljubila.

Prav otožno ohcet sva imela,
svatov veliko sva povabila,
med in vino sva točila
in zraven jim otožne viže pela.

Pozavno, flavto in trobento
za darilo sva dobila,
družba taka je to ta
da z njimi lahko bova trobila.

Na pogrebe sva hodila,
otožno sva tam pela,
še bolj otožno sva trobila,
žalost in otožnost,
pogrebcem sva pustila.

Vročega sončnega dne,
sva srečala usmiljenje,
ta Svet sva zapustila
in v Večnost sva vstopila.

To pa bil prehud je trik
in nastal je kratek stik,
ker midva rojena sva le za ta Svet,
naju Večnost spremenila v ljubezen je spet.

Ana Nuša