Zamah kril...
in ptica se dvigne...
visoko...
v neskončno modrino...
in krasna tišina jo spremlja...
zaokroži goro...
spečo v jutranji meglici...
leti naprej...
nad srebrno modro bledico...
nikoli spečega morja...
in preleti belino obale...
ter opazuje zelene gozdove...

in nadaljuje svoj prelet...
tam daleč...
onkraj vsega...
se spusti do zlate hiške...
opazuje...
razmišlja...
se približa vratom...
ter opazi,da v resnici niso vrata...
je le tanka,prosojna zavesa...
spletena iz Svetih niti...
in iz notranjosti...ja...
čuti poglede...
tistega,ki vidi dlje...
in vendar ne razume...
pomena teh obiskov...
zlate ptice...z modrimi krili...
in ptica obstane...
za trenutek se dotakneta s pogledi...
med njima se postavi nežni veter...
in zopet poje isto pesem...
o resnici in o vsem...
vendar nikogar ne zmede...
njegova pesem...
resnica je ta,ki je...
in je tu in zdaj...
veter se umakne...
in ptica opazi vrata...vržena s tečajev...
tam...v smeri vodnjaka...
in se nasmehne...
torej so res padla vrata...
vendar jih je snel veter...
ostaja prosojna stena...
stkana iz Svetih niti...
pogleda se znova dotakneta...
zakaj ne pride ven...
na Luč sveta...
poletita skupaj v modrino...
in sedeta na skalo sveta...
ptica stopi do vodnjaka
in pije živo vodo...
pogleda proti zlati hiški...
ne,ni njen način takole...
vstopiti mimo njene volje...
škrlatno sonce pravi...
pridi...jutri se vrneš...
in ptica se nasmehne...
razpre krila...
in odleti tja...daleč...
v modro neskončnost...
misel je topla...
jutri se vrne...