Živjo Gabrijel, krasna sentimentalna pesmica, prav neverjeten si, kako znaš sprovocirati ženske čute, da vse zacmerajo od sentimenta. Nato jim poškiliš in so vse mehke in sladke kot zrele smokvice. Našel si pravo nišo, ki te sprejema kot mačota s privlačno močjo zapeljevanja. Priznaj, da ti paše. Nekaj čutnega zvočnega se vedno rado sliši, nekaj kar je sestavljeno iz srčnega nihanja, nekaj kar diha barvitost in lepoto čutne draži, kar je možno intenzivno izkusiti in dojeti kot muzo ljubavi, ha,ha,ha… Če bi te še videle, dol padejo, pocepajo ko muhe. Slišal bi se dolgi ooooooooo začudenja tvoji lepoti. Povej mi Gabrijel, ali takšne nežne ljubavne stihe ustvarjaš s prsti, pljuči ali s srčkom za te nežne račke. Potem pa se kljubovalno umakneš v naročje tvoje drage in one zacmerane ostanejo z dolgim nosom in užaloščeno jokajo in jokajo naprej. Ti si pravi ledolomilec ženskih src. Upam, da boš mojo pohvalo sprejel z veselim ponosom. Že dolgo se ti nisem nič oglasila. Skrbelo me je zate, ker se nisi že dolgo oglasil s kakšnim tendenčnim aktualnim komentarjem. Sedaj pa vidim, da ljubezenske teme bolj delujejo in je vse okej. Deluje, deluje …. in pluje....

Tako za dobro "štimungo" ti bom povedala eno "frišno" anekdoto. Pripeljali so nov spomenik, da bi ga postavili na obelisk čaščenja junakov trenutka. Medtem, ko so ga dvigali, je nastala strašna napetost v vrveh in vsem prisotnim je postalo jasno, da bo spomenik treščil na tla, se razbil ter ranil in ubil veliko število zbranih častilcev.

Vse to je opazoval en mornar.. V trenutku mu je preblisknilo, da je na vrvi treba zlivati vodo, zato da bi postale bolj elastične. Tedaj je zavpil: "Vodo na vrvi!". Tisti, ki je postavljal spomenik je uvidel, da je to pravilna rešitev. Ukazal je, da so polili vrvi z vodo. Situacija je bila rešena. Gradimo novo družbo, vrvi pa sem ter tja zaškripajo, ti si pa kar naprej moker od ženskih solz zato se vrvi ne utrgajo. Nekoč je bilo bolj pestro! Je tudi zatreščilo....

Lep pozdrav na Koroško
Tatjana

[ Odgovori na to | # ]