Če hočemo živeti in verjeti vase
od dne do dne, od postaje do postaje,
povzdignimo dušo gor v zračno nebo,
visoko, visoko čez telo,
s privzdignjenim srcem vstopimo
v novo leto 2008.

Tam, kjer modrost zaganja enigmo
telesa, tam kjer se osmica zavije
v neskončne krivulje srečnih naključij
med viticami tišine z utripanjem srca.
Od tam dobimo veliko darov in cvetja.

Do srca naj sežejo naše dobre želje –
glas trobente in orgel naj se glasi:
živeti, živeti, pustiti bremena v pozabo.
Na padce odložimo križ,
vzponom dodajmo peruti.
Prižgimo večmetrske sveče v čast,
da smo zdravi dočakali Silvestrsko noč.
Priklonimo se svojim talentom,
da znamo ustvarjalno živeti, ljubiti in odpustiti.

Ljubimo in spoštujmo se med seboj.
Bodimo dom srečnih dobrohotnih ljudi.
Dvignimo svojo nacionalno zavest
visoko nad Triglav, nad naše gore,
čez zeleno rožnate travnike
in s snegom pokrite poljane in vršace naj
plapola upanje za srečo naših otrok.
Bodimo zavetišče in svetišče
svojemu maternemu jeziku.
Pojmo stare domače pesmi,
medtem ko preštevamo vnuke.
Ustvarimo si prijaznejše življenje.
Zvečer pojdimo spat od srečne utrujenosti.
Ne spodnašajmo se, dvigajmo se.
Bodimo sebi in drugim ljudje
z nasmejanim obrazom in obiljem
ljubezni v duši in žarom v očeh.
Bodimo srečno ljudstvo sredi
teh čudovitih domačih botaničnih vrtov.
Mir in srečo ljudem. Kaj hočemo več?