Mnogi smo izbrali
razpoznaven slog pisanja,
ki še najbolj spominja
na stereotip nedeljskih pridig,
kjer so v veliki meri prisotni
razni zgledi, kako
z močjo vere priti
do globoke osebne sreče –
edini predpogoj za to
je brezpogojna nesebična ljubezen
do sebe, bližnjega in vsega,
kar nas obdaja
in nenazadnje še do Njega,
ki mu vse to pripada…

Neskončne in oddaljene simbole
skušamo prenesti v čisto vsakdanje življenje
konkretnih dejansko živečih oseb.
To so tudi svojevrstne interpretacije
raznih literarnih predlog,
tudi nadgradnje terapevtskega dnevniškega pisanja.

Vsak po svoje predstavljamo, podoživljamo in nadaljujemo
dinamično resnično zgodbo
velikana ljubezni,
ki je s svojo karizmo
vršil dejanja človečnosti,
mnogim je postal svetal zgled
in tako posredno še danes spreminja svet.
Zagotovo bi dobil Nobelovo nagrado za mir,
če se le prenekaterim ne bi zdelo,
da ga je potrebno razglasiti za osebo,
ki je izgubila zdravo razsodnost.

Nikakor še nismo blazni fanatiki,
če si upamo na glas priznati,
da take nepreračunljive ljubezni,
kot jo je On čutil do vsakogar in vsega,
ni bilo pred Njim in je za Njim ne bo…

Danijela Premzl