Hodim med množico ljudi,
meni podobnimi, enakimi,
gledam izložbe, v njih oni,
hodijo za mano, hitijo, mene ni.

Nekaj se dogaja, nihče ni
name pozoren, me nič ne
vpraša, kot da so samo oni,
kot da sem brez telesa, brez duše.

Hotel sem nekaj iz žepa,
pa nisem rok imel,
zajokati sem hotel,
pa nisem ust imel, ne nosa.

Bil sem brez telesa,
brez oči, Bog, jaz
ne vidim, brez ušes,
ne slišim, vendar nisem brez srca.

Kot da nimam glave,
razmišljam, se vedem,
proti domu hodim,
nisem brez nog, brez njih in srca ne gre.