Iščem te!
Ko bom prišla, tebe ne bo več.
Ko prideš ti, bo na mesto mene ptica,
krilato pojoče grlo in vznesena misel,
ki bo zmotila tišino.

Ko boš kot ledeni dež padal name,
bom vedela, da si pobegnil.
Bilo te je strah samotnih kotov sobe.
Izpuhtel si, da slečeš žalost.
Kot neobrasel zaplodek
si ostal uročen v mojih očeh.
Ves čas si se zapisoval vame
in zobal jagode z moje duše.
Odkrivam tvoj boleči užitek vode,
preden izgubiš barvo moje kože.

Na starih zofah ležijo spomini,
nagubane misli sivine,
delci salonitne strehe najine hiše,
besede skrite pod jezikom.
Gradniki selitev in zibanja zraka
priigravajo privid ljubezenske igre.
Videzu pripada iluzija, da si, kjer te ni.

Zaigraj vlogo svoje milosti,
ko se spojiš s svetlobo življenja.
Uprizori vlogo svojega samorazodetja,
igraj metaforo gibanja
na tem velikem odru življenja.

Kako neznansko argumentiran
je tvoj izraz hrepenenja,
izmerjen prostor tvoje lastne svobode.
Odigral si svoje odrešenje znotraj nujnosti.
Pretirano navdušenje za tako majhno vlogo.
V irealno ozadje prenesena neizrečenost.

www.tatjana-malec.si
Iz pesniške zbirke Eros I. in II.