Zatekli se bomo v cerkev,
izpraznjeno od vere,
polno grešnikov,
ki imajo na ustju jezika
prislonjeno razredčeno čustvo
in smisel, da častijo poslednji domicil,
ko pa ne poznajo niti bistva življenja.

Kdo pa so vsi ti,
ki so se zapisali kot kanon prsti?
Jih mar poznam,
sem tudi jaz del njih?
Na vseh šelestijo nedeljska oblačila,
slišijo se sakralni spevi
in mogočni glasovi orgel,
da bi prebudili vest.

Navdajajo me trenutki nebogljenosti,
ko strmim v vsa mogočna slikarska platna,
ki vstopajo v zavest.
Zagledala sem zbledelo sonce,
ki ga je načel čas med hladnimi zidovi.
Tla se kažejo z nekakšno mrzlo notranjostjo,
ljudje poškropljeni z moralnostjo
se vrtijo v spirali prhutanja in občutka,
da so z drsanjem cerkvenih klopi boljši
in da cerkev zapolni vse luknje značaja.

Dihanje je brezšumno. Tišina.
Suhi jeziki molčijo. Sliši se le neko momljanje.
Morda so to molitve, morda oddaljevanje,
ki kuje zarote in hkrati išče pota očiščenja.
V vsakem nedrju se odpira razporek v čas,
ki zaniha v slabo in dobro.
Srce je meja, ki izgovarja pravo molitev.

www.tatjana-malec.si