Ukradla sem delček neba
in prišla na svet, kjer vse ureja nek red.
Videla sem, da kroži luna okrog planeta.
Vse je raslo in valovalo pred menoj.
Tu se je raztezala ogromna žitna njiva.
Padla sem vanjo in se kotalila naprej.

Znašla sem se v objemu učene nevednosti.
Ljudje so me obložili z okraski,
vendar nisem razumela njihovega pomena,
da je zlato vse, za kar se borijo.
Z ogrinjalom sem obrisala rosno nebo.
Življenje mi je odvzemalo moči in dneve.
Suša me je prižemala k sebi.
Fosil čas mi je strmel v oči.

Vejico zelenja, ki sem jo odčesnila
v raju, sem prinesla s seboj.
Nisem vedela, da prinašam s seboj upanje,
da se mi ne odprejo podzemna vrata,
da bi padala in padala še dlje,
še globlje v ponesrečeno igro,
ki bi mi ogrožala občutenje praznika,
da sem. Da sem znamenje, ki ga je
naslikal žarek na majhen zelen listič.