|  Vedno se vračam k tebi,
ko me srce, duša boli,
le takrat, ko se, te iščem
v sebi, če me boli tokrat, ne vem.
V objemu tvojem najdem
mir, spokoj duši, sanjam
sanje preteklih dni, noči,
bližina, bučanje tvoje me hladi.
Ljuba moja, bistra, hladna,
otok sem, ne tok v tebi,
ni to moje prekletstvo, je usoda,
zaradi tebe sem to, kar sem, zase v sebi.
Morda še enkrat bom začel
kot naplavina, kot peščeni
prod, se iz tvojega objema dvigoval,
ponovno se vračal bom, vate, vase, k tebi.
_________________
|
NE ZAMUDITE
Kot naplavina...
Prispeval/a: Ljuba dne sreda, 14. maj 2008 @ 16:52 CEST
Berem tvoje pesmi, ki skoraj vse nosijo v sebi podoben (enak, isti) vzorec, namreč neko subtilno, skrivno, neizpeto hrepenenje po nečem izgubljenem, le še v sanjah začasno nazaj pridobljenem, a tudi to se z jutranjim svitom razblini in izgine, ti pa znova ostaneš omamljen, nepotešen, hrepeneč, boleče osamljen, nesrečen...
Moja intuicija mi pravi, da se ti je pred časom moralo zgoditi nekaj zelo hudega, neka boleča, nenadomestljiva izguba te je morala doleteti, da zdaj pišeš tako čudovito lepe pesmi. Vsakdo, ki je prehodil takšno trnovo pot izgube, in iz nje izhajajočega mučnega zorenja, se lahko identificira s tabo in te razume.
No, jaz te že lahko!
Pozdravček
Ljuba
Kot naplavina...
Prispeval/a: kanika dne petek, 16. maj 2008 @ 10:47 CEST
lp, fp-Kanika