En dan srečam prijatelja,

starega pregnanega mačka,

borca, kadar se gre za naše

slovenske interese tam na jugu meje;


ves bojno razpoložen vpije,

da pa ima sedaj njih dosti,

njih, ki nam hočejo ukrasti

našo zemljo in prestaviti meje;


kar bi šel tja dol in jim dal,

po p… bi jih, če bi čas imel,

tako pa, da ne more, da časa

ni, mi pravi, da gre na morje, do Umaga;


lepo rjavo zagorel je bil v obraz,

ob hladnem pivu, z melodijo

»moj gardelin«, pridih, izraz

v duši, spomin na »lijepo našo«,

tedaj ni bilo nič več »njihovo jim mamico«.