Samo misliti, da nekoga

ljubiš, je premalo...

je toliko kot nič ali pa vsaj enako,

če že ne misel zgrešena;


ljubiš takrat, ko z ljubljeno

hodiš, z njo spiš, jo sanjaš,

enake misli misliš, dihaš

isti zrak, uživaš..trpiš z njo;


z njo jočeš, se smeješ z njo,

vse, kar reče ali naredi, ti je lepo,

vsemu se smeješ, čeravno

ni vedno tako in ti je hudo;


z osebo, ki jo imaš rad.. ljubiš,

bereš drugim misli…poslušaš,

kako se obnašajo drugi, vidiš,

ne vidiš pa sebe, da se ponavljaš;


pravi čas ali pa celo nikoli ne ugotoviš,

da kot knjiga prebrana postajaš,

nezanimiv, neatraktiven samec,

ki bi v roki držal še samo TV daljinec.