Pozno popoldne so se bori zravnali
in borove iglice so začele tiktakati mir.
Veter, po nevihti stisnjen v morje,
se je krmil s planktonom in krepil v močeh.
Tako potuhnjen je bil od same samote.
Udarjal je v tečaje skal, jim izruval dušo.
Rad bi se naselil v njih in jim iztrgal iz telesa
tisočletno moč. Jim izpraznil telo.

Negibno dno je sprejemalo sončne luči.
V globeli je ležala ugasla zvezda.
Morje se prelomi in me sprejme vase.
V njem leži deževje, spomin na mraz,
divje valove in na ljubezen z nogo v vodi.
Dotiki, poljubi in sanje iz plovnih rek.

Ustavi se trenutek. V vodi valovijo lasje.
Prešerna mladost, zapisana srečni duši.
Čez celo vodno gladino. Spodaj vodnjak ljubezni.
Ladje režejo valove skoz spomine davnih dni.
Morje me je posrkalo vase in me izrinilo
na krožniku alg na površje. Otroci skačejo v vodo.
Izmislila sem si prave besede;
»Ljubim morje in to prekrasno življenje!«