Ljubezen, moja ognjena hoja po puščavi,
vihar peska, ki mi izžiga oči.
Občutim te v neodžejanih ustih
kot prazen poželjiv prostor pričakovanj.

Si podtaknjena neobstojnost
tujega obličja v moje hrepeneče srce.
Si kopneče bitje na soncu z oporoko
neskončne reke z nedoločljivim
rdečim kipenjem na sončnem grebenu.

Si krogla v duši, ki hoče žonglirati
z lastno lučjo. Nikoli ne izginejo iz tebe
možnosti lastne spolnitve na mostu utripov.
Si vzgib hrepenenja, moči in svobode.

Si razpuhtevanje sanj in utripanje žile
v Orfejevem grlu, izviru hrepenenja.
Si mali ščinkavec s kratkimi krili,
skrit med zasenčenimi vejami, ki neprestane
razveseljuje svet s svojim koncertom.

Nikoli se ne postaraš, saj tvoje veselje
in žalost nimata obraza. Le strugo življenja.
Ogovarjaš me z neštetimi samotami in
ozelenitvami. Hraniš me z glogovimi plodovi.

Si plamen, v katerem izgorevava jaz in ti.
Si velb, na katerem stoji hiša sveta
z izvirom v njeni skrivnostni notranjosti.
Zasvitano upanje si z govorico ognja,
ki ob sončnem zatonu nikoli ne umanjka.

Živiš v meni z odkloni, ki umirajo
in rojevajo nova strmenja in čudenja.
Skladnosti s preprostim objemom rok.
Si bivanje moje biti, ki ga žene rastlina

z vonjem po roži. Obzidje telesa.
V njem topla beseda brez sten. Opaž časa.
Navzočnosti, ki poganjajo in nihajo želje,
jecljanja in tožbe v blagem vetru dneva,
kamor usodno vstopamo in izstopamo.

Si žeja oči, ki žarijo v vodni gladini.
Si ognjeni skok telesa v morje življenja.
Si hrana, ko se mi glas pernate luči zasmeje
v odslikavah moje in tvoje prepletenosti.