Kakor list sem v vetru,
ki ne ve kam ga bo odneslo,
želim, da v Višave bi me poneslo
in po Vesolju razneslo.

Pa prikovan sem na ta Svet,
ki prelep je na pogled,
a človek vanj posadil je smet,
da popestril bi ta Svet.

Različnost je posadil,
se sadik je svojih veselil,
sedaj bi rad jih presadil
in novo sorto bi vzgojil.

Človek je mogočno bitje,
ki razveseli ga vsako odkritje,
bo novo seme posadil
in cvet ljubezni bo vzgojil.

Ana Nuša