Zalotim se, ko hodim spim, sanjam,
premikam se, tavam v smeri sonca,
premlevam najino bit, obstoj čustva.
V temi sem, lebdeč, kot netopir, tavam.

Dnevi bili so lepši takrat, bol smiselni,
trave mamljive, zrelo dišeče… zelene,
so rože poželeno , vabljive… dehtele.
Trenutki lepi, ni moč jih….. več ujeti.

Vse je bilo, kot v neki davni zgodbi,
brez naju v njej, le…. samo hotenja.
V svetu brez gorja…. demonov zla,
so igre življenja……. najini podobi.

Vsak večer, ko me tema…. zaslepi,
razmišljam, Lunica, in se mi zdi,
da je ljubezen, le bolezen, nič drugega,
kakor prihod noči, minljiva, trenutna mena.