Nikoli ne sanjamo slepo.
Prikažejo se podobe,
ki ovenejo in izginejo
kot nočne dušne sence.

Črkujejo sporočila na begu.
Dihamo skrivne besede,
s katerimi je življenje hotelo
nekaj reči, morda preseči.

Krmijo z željami in strastmi,
s pojočo liro koprnenja.
V čevljih kot ladja, prihajajo,
obraz imajo skrit za vezalkami.

Kdo pozna vse zgodbe,
ki smo jih izsanjali.
So želje, ki se prikradejo ponoči,
kot majhne želvice z oklepi,
ki nosijo pod njimi vse,
kar smo izgubili.

Sanje nikoli ne dočakajo jutra,
da bi videle kako pijemo kavo,
beremo časopis, pospravljamo sobo.
Sejejo nevidne samote
in ostajajo v zaraščenih gnezdih,
ki vejepisijo svetlin
in prgiščijo tkanje noči.

www.tatjana-malec.si