S tisočletji spomina v svojih genih
sem tujka tu, tako odrta pri živi duši,
da en dan ali dva spoznanja,
mi ne moreta odpreti vrat v prihodnost.

Sem mar ogenj, ki sodi k pepelu,
ali sem luč,ki sodi k ognju?
Sem svetloba, ki se plazi
po prahu in ponuja naslednji
trenutek, l'avenir nevednost skrivnosti,
obdarjen z razpoloženjem razpreti se
kot nedoločena in nepredvidljiva
danost znotraj edino možnega.

Niham med ognjem/lučjo.
Vesolje me sežiga kot list, ki plava
po zraku, ločen od drevesa.
Pretvarjam se v nevidenje videnja,
a jaz nočem postati pepel,
prepereli spomin.

Sem skrivnost darovanja,
ki si lasti nadbitnost luči,
učena nevednost v globini
tostranske biti kot angelska
različica dostopna nedostopnemu.

Zunaj mene ni skrivnosti,
ker skrivnost nima duše.
Ustvarila sem ji stranski žep,
v katerega zlagam sebe,
vse aporije ad'infinitum.

Prevzeto je dejanje nedejanja.
Bežim v krogu, v katerega nisem
nikoli vstopila, a bom povrnila blesk,
zavita v časovno sintezo z logiko,
ki nima nič časovnega,
le samopotrditev prahu in pepela
v objemu, ki ga enačim z začetkom,
ovitim in odvitim s togo luči.

Sem anonimnost opredeljena z enkratnim
dejanjem hrepenenja za pogled
v drugo smer tam čez rob,
za strmenje v sebe na uličnem tlaku,
kjer mrgoli ljudi med čiki, vonjem po tobaku,
džonjtih, izpušnih plinih in brnenjem strojev
po edinih pravilih, ki organizirajo
naše življenje sebične ekskluzivnosti.

www.tatjana-malec.si