nastane, če opišeš
utopitev slepe mačke,
smrt čebele po piku
ali smrt srne po piku modrasa.
Kako absurdno je omenjati
strah, trpljenje ali krivico,
ko pa v stihih plapolajo
le pesniške plavuti hrepenenja.
Poezija je en sam Eros!
Camusu je vse, kar je brez smisla
in končnega cilja nesmisel.
Tu na tem svetu si zvezan za vrat,
da ljubiš in krvaviš!
Ali ima trpljenje in krvavenje
svoj smisel? Da ga trosiš
kot seme okrog po vseh prizoriščih,
ko pa ozračje diši po pasjih čekanih
in nihče ne prinaša s seboj
na svet samo nedolžnost.
Kdo pa se lahko sploh upre zahtevi
po svobodi biti takšen, kot si.
Kdo je kriv, če se je nate posedel prah?
Poezija prašnega absurda bi tudi nastala,
če bi hotel opisati neskončno
lepoto in število vseh otokov na svetu
in da bi se hotel predstaviti
edinemu čudodelcu,
ki je spremenil vodo v vino,
da bi mu obrazložil svoj problem,
kar se pa kot končni cilj minljivemu
človeku zdi nedosegljivo.
Še večji absurd je,
če se hoče kdo polastiti
tvojega telesa, duha in misli
in ti nimaš nobene možnosti,
da bi mu prebral poezijo absurda:
kako si osamljen
v svoji realistični majhnosti,
v svoji nedoseženi popolnosti
in kako si slep v dušečih smislih,
ki postajajo nesmisli,
ko prazniš že izpraznjeno.
Kakšen ludizem je tvoja
osebna kreacija. Ventilacija duše.
Prazno – polno ti sporoča
ljubezen in nejevoljo kreatorja,
a tvoja poezija je njegov zgled.
Nihče ti ne brani, da smeš upati
in verjeti vanj, saj si usodno
napolnjena forma njegovih
lepih besed in plemenitih pojmov.
Za steznikom kože ti tičijo sladostrastni
in ti dušo pogosto vlečejo h kolenom,
a duša se potem vselej dvigne malo višje.
Pod tušem se posodabljaš brez krinik
in vsi te dobro poznajo kakšen si,
da se znaš prazniti in izraziti sebe
v luči samovšečnosti. Tvoje ljubljenje
je edino božje merilo pesnjenja.
Z upanjem vzdržuješ svojo eksistenco
in priznavaš očetovstvo svojim talentom.
Vse je tako preprosto razumeti.
Konji so tvoje mejne vrednosti,
ki te utemeljujejo s tekmo skozi
skozi slano – sladko.
Skozi vsezasneženosti in izgubljenosti
v kopnenju skozi živo – mrtvo,
medtem ko te črni vran odnaša
s tega sveta in ti se z umito roko
oprijemlješ sveže pobeljenih sten
in kolovratiš privzdignjen v svetu idej.
Spreminjaš svoje roke v lovke meduze.
Gorgono v sebi prepletaš in zapletaš
v upornost valovom pod beležem poezije.
Kakšen absurd je biti poet!
|
Poezija absurda
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 6. september 2007 @ 11:33 CEST
LP Tatjana
Poezija absurda
Prispeval/a: Enluka dne četrtek, 6. september 2007 @ 12:34 CEST
Poezija absurda
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 6. september 2007 @ 17:43 CEST
prav zanimivo se mi je zdelo kako si doživel mojo poezijo absurda. Zares skulpturizirano, kot praviš. Pomemno je, da poezija sproži pri balcu občutenja pesmi v nekem pluralu, kar dokazuje, da je pesniku uspelo tudi nekaj svežih primerov ustvarjalne situacije oziroma metafor.
Poezija absurda osvetljuje odnos med človekom in vsiljenim malikom, ki postane on sam, ujet v vrtinec, v katerega se vedno znova vrača, razen če se ustavi v osi gibanja in prekine krožno potovanje ter razkrije pomen točke, ki označuje njegovo oko, fokus percepcije, tako da v vse te možne svetove in prostore vstavi paradoksalno vez, ki v absurdnem perceptivnem aktu veže irealno optiko na oko. Dinamična poetova misel se more sprijazniti z entropijo, s kaosom. Pri tem ne gre za to, ali se misel more sprijazniti s pozitivno odsotnostjo. Človekova tendenca je, da mora vzpostaviti vedno hierarhično najvišjo Superstrukturo, sam pa nikoli ne doseže zenita. Poetovo suženjsko romanje k maliku predstavlja vedno samo odrešitev v potovanju, nikoli pa ne v cilju. Neko neskončno odiesjado odsevov, resonanc, analogij in zrcaljenj prevzema pesnika v njegovem navdihu, ko hoče vzpostaviti universum na novih temeljih, ideje, fikcije, spoznavanju sebe v mnogem in vsem. Zavest je vselej gibanje skozi strukture logosa. Človek hoče postati velika luč absolutnega bitja, ki razsvetljuje in posije v sleherni prostor in postane odsev vsakega odseva v vesolju in večnost. Zlata kita hrepenenja po popolnosti se vselej plete in razpleta z zlatimi lasmi ljubezni po ženskem zatilju, ki je temeljni postulat poezije. Eros skozi katerega se pretaka prav vse - slano in sladko - in tudi kreator si je tu zaslužil svoje častno mesto.
Nič je pa očarljiva simetrija nasprotij duha, ki spreminja nič v obliko in ga domišljijsko izmišlja. V niču ni ničesar poljubnega. V niču ni ničesar samovoljnega. Zunaj naše volje, kjer prebiva nič obstaja le harmonična celota, ustvarjena iz niča, ki je umeščen v estetski um.
Noro, nikjer nič! Nič otipljivega in vendar se nič goji kot misel s svojim metafizičnim idealizmom. Nič predstavlja neskončno popolnost, iz absolutne enote niča se rodi in spada v resničnost niča biti. In vendar ta nič obstaja kot eliminacija ali realizacija v svetu podob, ki niso opredmetene kot ideja, niso zvočno ali vizualno stvar.
Nič je krog ničle, je oko, ki vidi okno, je absolutno od vsega ločen, izkazan simbolno znotraj. Realno bivanje v bistvu niča je presežna mera negibnosti in rastoče spoznanje, ideja z močjo niča, blagoslavljanje in deifikacija niča, zato, da nič ubije resnico v tebi, da resnica ne ubije tebe. Iz niča se rodi in v nič se ubije Univerzum.
Zaznave v izumljanju imaginacije, nič preobilja in nič pomanjkanja, vešče urejena misel niča je vse. V niču postane filozofija disciplina. Iz niča postane materija duh in duhovna sila materija.
Neverjetno kako ti da nič čutiti, povsem samovoljen je ta nič, povsem samonikel je ta nič. Iz niča je nastala siva rjuha sveta, po njej so razmnožene celice, in ustvarjajo bit niča in estetsko sprejemljivost niča, ki ne potrebuje tuje pomoči in mišljenja. Nič obstaja v tebi, on razpolaga s tabo.
Ni ne moški, ne ženska in ne stvar in tudi opredetena ideja še ni. Nič odkriva prijetnost biti razum, vznemirjanje strasti niča na filozofskem obzorju te oplaja z nerazvitim spoznanjem, s slutnjo biti resnica.
Še vedno nič, nevidni neotipljivi nič. Iz niča se rodiš ti in tvoja prečiščena občutljivost ti postavlja meje čutnosti niča. Iz niča je rojeno vse - Univerzum in ti.
Nič nosiš v sebi, strukturiran za rojstvo vsega, je oko, okno in okvir skozi katerega naslanjaš svoje telo v nič.
Prijazen pozdrav in hvala za dober komentar, ki mi je omogočil, kot pika na i, da sem razvozlala notranjega tujca v sebi.
Tatjana