Zvečer, ko pade skrivnostni mrak
in z jesenskimi zvoki
obarvan večer je čisto vsak,

se tiho pripodijo od nekje golobi,
ki iščejo svoj par.
V neznanskem miru ozkih ulic
bojijo se težkih burjinih sulic.

"Koper gre ponoči spat!"
Mi prišepnejo, medtem,
ko sama blodim po labirintih trat.
Med tisoč hišami, hodim med vdolbinami vrat.

Cvetijo tam še rože,
in palme še stojijo.
Pijanček, ki ne more iz svoje kože,
pride mimo, me pogleda in mi reče "Šinjorina, Dijo!"

Ko se v avto usedem,
poslušam klepetanje valov.
Se rahlo zmedem -
počasi odpeljem domov.

"Koper ponoči spi,"
si rečem in zapojem znani napev.
"umije zobke in že smrči!"
Poslušam pesmi tih odmev.

"Koper, ponoči spi!
Ni ga, ni."