Koliko pelina je morala užiti.
Koliko jetniških vrat je razbila,
ko se je osvobajala ujetosti.

Upornica v njej je morala zmagovati,
preživeti, biti, obstati.
Lomila je led v stopnjah zasnežene gazi.
Reševala je konja in kočijaža,
ki sta se utapljala v rečnih tolmunih.
Doumela je, da se jo je življenje polastilo,
da vode naraščajo čez razum,
in da ne bodo odžejale otroške duše.

Bila je majhen in tihi otrok,
a v obleki je bila videti starejša.
To svojo lastnost je kazala previdno.
Čutila je kanček resnice,
ki jo je skušala doumeti prezgodaj.

Svojo najemno pravico do delčka sveta
je drago plačala tistim, ki so nastopali
kot hudičevi izterjevalci med tisočglavo gnečo
z natančnimi izračuni prilastitve
življenjskih tekočin, ki jih je pil njihov čas,
da je preživel z neokrnjenim občutkom moči.

Ko je reka presegla bregove,
se je deklica dvignila nad hišo
z zamahom, ki jo pozna vaja dirigenta.
Verovala je vanjo. Bila je daleč od tistih,
ki ne bodo nikoli prehodili poti
do njenega praga, ker je vmes nekdo,
ki je posvečen in odnaša sebe z zemljo
v pesteh čez njihove ozke plotove.
So sile, ki potiskajo čute v široke prostore,
kjer si majhen in tih sebi v tolažbo.