V mislih sem videla alejo dreves
in dolgo vrsto uličnih kandelabrov.
Nanje so nabijali prečne deske.
Postali so podobni križem.

Ko so luči ugasnili,
so bili podobni ljudem,
ki so jim ugasnile misli.
Tkivo brez krvi,
kot olupljeno rdeče jabolko.

Le kdo zna nositi križ,
prebrati Križev pot,
kdo se ga zaveda,
dokler ni križ naložen
na njegova ramena;
kako prenesti usodo bičanega,
razkazovati farizejem prepoteni obraz,
ki ga prekrivajo srage Kristusovega potu,
ko telo postaja del njegovega telesa,
pribito na križ?

Kandelaber s prečno desko
je le asociacija na križ,
vendar polna vroče krvi.
Ko se prižgejo kandelabri,
se zdi, da je konec amnezije duha,
da je Kristus vstal od mrtvih.

www.tatjana-malec.si