V ritmih z zamahi obloženih jesenskih vej
je naseljena večnost sužnjev časa,
ki tkejo šive dolgočasja
in silnice duha se valijo po suhi rečni strugi.
Z očesom veslajo in drsijo nevidni čolni,
kakor sončna preglasitev temé.

Na drevesih ob obrežju visijo sadeži brez moči,
ko začutiš vosek mezenja, skapan v skipek medu
v nastavljeno roko, ki ni več solza ne kaplja,
je esenca s premišljeno obliko semena.
Cedi se sok, zaznamovan s čudežem.

Ni ne jok ne smeh,
ne zmagoslavje ne poraz,
ne truplo, ki gori na grmadi
ne telo, ki je poniknilo v strugi tolmunov.

Skrbno počesani lasje na zatilju krošnje
z vetrom negotovosti plapolajo in zibljejo,
kar hoče živeti obilje kot svojstvo
z jeziki razmaha svoje barvne govorice.

Komu je namenjena didaktika drevesa,
mistična umetelnost gibov in jezika,
sprava različnosti in kontrastov
ob obalah brez vode,
ob obrežjih brez toka s kroglami svetlobe.
Zakaj se suša pleza pri tleh kot pritlehnost?

Orumenelo je kimanje, imperativ spomina
na luč začetka, ki daje privid smisla.
Ni mogoče generalizirati opazk premikanja
vetra z življenjem, ki se dojema s koreninami
in nebom in ne more zatisniti budnega očesa.
Svetlika se obleka paža, ki odpira vrata kočije,
da vstopiš v zasede medu v deželi hudournikov,
dežja, vetra, sonca in zorenja vsake stvari.