Rasla jablana na mojem vrtu...
Močno korenine v zemljo je uprla.
Širila mogočno deblo,
ponosno veje je v nebo razprla.

Brste je odpirala počasi,
list pri listu-glej med njima cvet!
Nežno zadišalo je po vasi,
ko je moja jablana mogočno zrla v svet.

Ptički, črvi in čebele
v njeni krošnji so svoj dom iskali.
Srkali plodove zrele,
z njenim sokom se sladkali.

Še na mojem vrtu raste jablana...
Zdaj je krošnja tiha, zapuščena.
Veje so se posušile,
le še ena sama je zelena.

Deblo je postalo suho, votlo
in izmučene so korenine.
Kdor pogleda jo, pomisli:
vse v življenju enkrat mine.

Še na vrtu mojem raste jablana...
Stara, krhka, zapuščena.
Vendar še verjamem vanjo,
saj je ena veja še zelena!