Na zgubano dlan poglej
kaj govorijo zapisi,
kaj je zarisal veter
in kaj spi v dremavi svetlobi soli.

Poglej, če še obstaja tisto,
iz česar sem bila rojena
in je prihajalo v slapovih,
se spreminjalo v vino,
trepetlikalo in si krotilo dušo
z bičem besede.

V mehkih nedrih sem iskala
bradavičasto podobo,
zabrazgotinjeno glino upanja,
pripovedujoči duh tolažbe,
a stope topotajo neutrudno
in voda jih žene naprej,
udarjajo in luščijo zrna,
luščijo mak.

Poganjajo čas
med bele zavese
pajčje mreže svetov,
pajčine spredene iz lepljive snovi.

Bilo je polaščanje
in prilaščanje, zastrtost,
ki se pomika in odmika.
Nekaj je, kar se skloni,
pobere in zloži vase.
Nekaj, kar se prevesi čez
in nekaj kar obstaja ostaja tu.
Razcvetel se je cvet,
ki zvoni.

www.tatjana-malec.si