Duša je vrednostno obrabljena.
Nima več kaj povedati.
Nič na jeziku, ki noče peti.
Niti svojega spanca
se več ne spominja.
Nore razdalje brez besed.
Potuhnjene nočne more,
izvršeno dejanje,
ki ne more razložiti pomena.
Nihče ne razume stvari,
ki je ni. Ubežala je telesu.
Potopila se je v tolmun,
utonila brez plavuti.
Na dnu je hotela prižgati lučko,
pa je bilo prepozno,
ker je že zgradila svoj značaj,
Molk brez sidrišča,
krhko zatopljenost v izvotljeno
pravljično hišo telesa sedmero
čudežev s šilasto konico
neizpisane beline. Zabodene sanje.
Brez deleža se je čas ustavil
v praznem prostoru,
na beli lisi neskončnosti.
Samotni stenj neizsanjanih pokrajin.

www.tatjana-malec.si