Prijatelj moj,
kačje srce z angelskim obrazom,
me dojema kot stanje telesa.
Oba pogrešava lastno sidrišče.
Medtem ko mi telo nahrani duha,
ne zmore njegovega očiščenja.
Prizadeta iščeva drug drugega.
Človeka v tkivu telesa.
Povezana v območju
si podajava roki,
a ne zmoreva koordinat večnosti.
Zmoreva povezati le krč noge
in vzgib duše.
Večno pomlajevani duh,
zakaj neprenehoma udriha
po telesu, čepečem v jarku
in stepa sesuto vrečo,
ukročeno, brezčutno in brezmočno,
ugnezden še v sladkem mesu srca.

www.tatjana-malec.si