Nisem te prosim za krvi kapljo,
zrak, ki dihaš, ne za vid, tvoj
sluh, za energijo, življenja napoj,
ne za misli tvoje, želodca vsebino.

Nikoli nisem hotel, zahteval zase,
tvojih grudi, srca, nebeške tišine,
da ostal bi v tebi, v laseh tvojih,
čeprav si mi bila dneve, noči v sanjah.

Brez tvoje volje sem v pesmi
te vgradil, opeval, te poveličeval,
muza moja, v posmeh na Pesem.si
sem bil, jokal nisem, zate ljuba sem zdržal.

Boril se s tvojo nečimrnostjo sem,
bil uporen, kot Don Kihot napadal
z verzi sem v pesmih, v nočeh te sanjal,
mislil nate dneve, vse zaman bilo je, vem!

Sem te jemal, želel, si me želela
za potrebe notranje, čustev in strasti,
ti si jim dajala prednost, ne iz ljubezni,
čeprav strastna, goreča, kot eno telo sva bila.

Eksistenca, praviš, te pahnila
je v morje viharno, na polje skrbi
in težav, na čeri življenja vsakdana,
sem ostal sam, z grenkim okusom večnosti.