Mati naredila si nam dom prečudovit,
Pustila nisi, da nas prerasel bi zid,
da prerasel plevel bi naš dom
in naše bi sanje uničil privid.

Sanje so tvoje resničnost postale,
družine so naše pri domu ostale,
vedno so skupaj držale
in ena drugi so pomagale.

Pa prišel je čas,
ko odšla si ti od nas,
v večnost si se napotila,
nas kar same si pustila.

Mati tvoje sanje uničil je privid,
nevoščljivosti ni znal prikriti,
je pa hudobijo znal odkriti,
in tudi um nam zamegliti.

Zdaj nismo več družina,
zdaj nas zid obdaja,
dvorišča je razdelil
iz nas pa tujce je naredil.

Srca naša v bolečini in trpljenju
nazaj v Tvoj dom si spet želijo,
in misel naša vedno bo
ljubeče božala mamino roko.

Ana Nuša