Reka je tiho tekla, dušila
Jok, grozo, dekleta rjavih
kot jantar oči gorečih, v nočeh
morije, pokolov, požigov, ropanja.

Kot srna plašna, preganjana,
ne od psov, od neljudi, ki željni
so krvi, rodu, srca, doma njenega,
vsa je bila prebodena še rana, ki ne zaceli.

Povsod grobovi, sin mater išče,
rjave oči so zanjo jokale, jo iskale
z njim, povsod spraševale, jo našle;
še nje so se bali sovragi, pobili so jo na pragu hiše.

Srce je dekle izjokalo, dušo svojo brez barve,
oči so jantarne jokale, spomine, ne solze,
globoko v sebi je zakopalo, zunaj ostale
so vidne bolečine, srčna brazgotina, ta nikoli ne izgine!