Zaman je iskala po svetu
krušna mati dobrota pravičnika,
da bi raztrosila svoje drobtinice
v akvarel lačnih ribic.

Svoje materinske roke je razsipavala
čez sedmero jezer in sedmero dolin
in razdeljevala ljubi kruhek
iz svojih svečeniških žepov.

Oče ni povedal za trpinčeno
zlatoličje ribic krušni materi dobroti,
da bi lačne živalce nahranila.
Zamolčal jih je in azur je potemnel.

In ko je mati dobrota razsipala
svojo radodarnost nepotrebnim
in hodila odmirati na ta svet,
je začel ribnik usihati
in v njem se je začel nabirati zeleni mulj.