Bil je eden tistih dni,
ki jih odbiraš zase
in sonce te izbere,
da pokuka noter.

Odloži ti nekaj mirne sreče,
tistih topel nasmeh,
morda žarek ali dva upanja,
da te odžeja prebujeni sen.

Sprehodiš se po svežem
zraku in verjameš v sanje,
občutiš dih mladostne ljubezni,
naseljen v poznanih stezicah.

Poraščeno je pobočje
z rdečim rododendronom.
Občuduješ vsako potezo,
ki jo naredijo kobilice
na travniku, ko stopiš
na otoček ozare,
ki ga je obsijal svit samote.

Tu s stopalom začutiš korenine
svojega srca, nasloniš svojo
senco na zeleni kolobar
in jasno nebo ti umije poželenje.

Čopič riše struge spomina,
po katerem plavajo čolnički
s škržati, metulji in polži
med poljskim cvetjem,
ki ga je prelistal čas.

Razmnožujejo se nevidne
tišine in pahljajo davne
odsotnosti, ki so gori podarile oči.
Nekdo potrebuje tvoj nasmeh.
Zibajočo lastovko na žici
in vibracije njenega srca.

www.tatjana-malec.si