Sovražim, ko ne zmorem prenesti,
čustev ki uspejo me zmesti.
Sovražim, ko bolijo in ko žarijo,
kot sonce in Te, za seboj, pustijo.
Umiram od želje, da bi ostala,
da bi se ustavil čas in bi ostala samo dva.
Jaz in Ti.
Želela bi si da se izbriše vsak oblak,
želela da obstoji vsak korak.
Okrog naju prazen, umirjen svet -
razprostrl bi se tisti travnik spet.

Sovražim, ko mi zlezeš pod kožo,
in žarim, ko me pobožaš kot nežno rožo.
Ustrašim se, ko greš prehitro
in ni mi prav če si prepočasen.
Sovražim da vse to čutim ko si tu,
in ko te ni - čutim kako sem na dnu.
Sovražim, ker vznemirja me
jezna sem, ker me prevzame vse.
Sovražim, ko potem več ne obstajam
in se lahko le sanjam predajam.
Sovražim.
Najbolj sovražim to, da prideš spet nazaj
in se vdam, padem se predam ..
In vse sovražim, ker vem da sploh ni res -
resnica je drugačna kot jo vidim jaz
vse svetlo vidim, tudi ko je mraz
sovražit ne znam - lahko le rada te imam.