V žep je zdrknila beseda,
ki se ni hotela same sebe razložiti.
Bila je brez vsebine.
Ni imela niti bistva niti svojstva.
Nobenih značilnih potez
stvari ali živega bitja ni imela.

Ni poznala ne krikov ne smeha.
Ni občutila bolečine, ni znala rasti
dozoreti, imeti potomce in ne umreti.
Ko bi vsaj imela v sebi snov
za skrita odkrivanja,
se pustila zmesti in opredeliti.

Bila je ravnodušna do vsega.
Ni se odzivala vljudno, ne agresivno,
tudi nespoštljiva ni bila.
Obtičala je v žepu, kot beseda nič,
sestavljen iz črk kot en zlog,
le da ima beseda v žepu tri zloge.

V svileni podlogi žepa tiči
za njegovega lastnika pravšnja,
a je brez kakovosti in vrednosti.
Ni ne zvijača ne naivnost.
Tudi z božjo nadbitnostjo ni napolnjena.

Ko bi vsaj pomenila nekaj običajnega,
vsakemu razumljivega, nekaj ki sporoča.
Ko bi vsaj kdo lahko odklenil njeno vsebino.
Tako nemogoča in brezpomenska je,
da je ni mogoče niti ovreči niti potrditi.
Je brez vsake vsebine in brez vsake teže,
lastniku žepa se zdi lahka kot gosje perje.

Ne pozna vere in ne vdanosti višjemu.
Ne potrebuje hrane ne pijače in vendar živi.
Človek jo tudi lahko opije, ko jo hoče izrabiti,
da postane njegova sužnja in podobna čevlju,
ki hoče vse pohoditi pred seboj.

Če tej sužnji človek da drugo ime,
začne v žepu rasti, se napihne bolj kot žaba
in pridobi mišice z neizmerno močjo.
Tako mogočna postane njena moč,
da preplavi ves svet ter pustoši
in uničuje vse pred seboj.
V žepu pravega lastnika pa se
z njegovo pomočjo obnaša
kot pravična razsodnica.
Njeno vsebino in moč nosi vselej
v razumu in srcu tisti njen gospodar,
ki jo ima na papir zapisano v žepu,
odvisno kakšno vrednost ji daje.