Ne vidim prav tvojega obličja
med zemeljskim in svetim prostorom.
Z zadnjim naporom ustvarjalčevih moči
si postal naivni srečnež razvoja,
častihlepnež sanj, iskalec skrivnosti,
prilastitveni dotik mesa duši,
potomec dinozavra z repom na krasu
in ribe z glavo v morju.

Ves goreč od vneme si prepričan,
da verjameš v vrednosti svojih zmožnosti
rásti, prerasti nebo, se dvigniti više in še višje
z astronavtiko duha v območje popolnosti,
v ozračje glasbe v višjem smislu.

Kje so tvoje meje, kdo ti je ponudil to samoto?
To bivanje z usodo potohodca svečeniških stez,
večrazsežnih iger s kodo ravne črte navzgor,
usodo puščavskega romarja z dvojnostjo bivanja,
s sposobnostjo črkovanja svojih glasov,
da se v neizrečenem nisi mogel do kraja spoznati.

Kdo te je uglasbil na strune v višjega smisla,
kdo je jasnovidni posrednik,
oblečen v zlato in belo oblačilo svetlobe,
predan okoliščinam spomina?

Poznam te kot bitje v vzgonu in zasuku,
kot kanon tkiva arhaičnih nagonov,
poganjalca rdečih valov po vesolju.
Prepričana sem v pomoto narave,
da je kozmično drevo na sredini
med živaljo in Bogom,
z metafiziko brez telesa,
z duhom vesolja, okopanim
v ekstazi vizualnega slučaja -
človeka, axis mundi?