Ustvaril sem ti lesk v očeh,
da me vidiš
v svoji ljubeči domišljiji.
Odprl sem ti srce,
da si me vanj položila
na lažjo stran.
Presegel sem sebe,
ko je v tebi zalesketala luč.

Sleherna beseda,
ki sem ti jo izrekel,
je dobila prostor,
da prebiva v tebi.
Tako podobna si
shrambi moje matere,
v katero je zlagala
meni najljubše stvari,
ki so me gugale
na točki poželenja.

Si kot obarvano jabolko spomina
na ljubeče roke matere.
Njeno svetlobo sem naložil
v tebe draga, da ne pride
do pomračitve sveta.
Vem, da je prenos svetlobe nesmrten,
kakor da je blagopokojno sonce
zaspalo v večni komi svoje luči
v zenicah oči.

www.tatjana-malec.si