Sta lisica in polh skrivaj sklenila,
somišljenikom kopja naostrila,
z lažjo kot se spodobi zabelila,
na trgu pred krčmo bosta se dobila.

Siv medved z glavo tam le zmiguje,
ko za merjenje moči na trgu sliši,
le kaj za vsem, je kakšen vzrok,
morda polzi jima vladavina iz rok...

Le laži, intrig sta polni jezikavi revi,
največkrat času prilagodljivi šlevi,
ki važno jima da enaki so za njima,
naj poletje bo, pomlad ali še zima.

Začela je lisica vseh zvijač polna,
od oblasti polna že kar bolna,
s svojo druščino vse prepričuje,
le govorila bo, ne da se maščuje.

Polh z druščino prišel kasneje,
se odhajajočim izivalcem smeje,
več nas je, povsod kopja se bleščijo,
ko ščetinarji še kar na skup hitijo.

Nekdo z brlogov lisičjih se pridruži,
še nekaj svojih snubi, jih že tja hiti,
kot kopja ostrina zakruli divja svinja,
ne lažemo naj piha veter, naj bo zima.

Prišli volkovi so, vsi bežijo v brloge,
dihur s smradom preganja v domove,
le še storži bolijo, letijo od vse povsod,
lisica, veverice pregnale so jih v noč.

jože.k