Grem, v svojo staro, znano votlino.
S suhim, lanskim listjem se bom pokrila.
zvončki in mačice so zrasli ne zame,
zame - je listje in požgane trave.

Ne jokaj bratec za mlajšo sestro,
to zgodbo je veter na krilih prinesel.
Nekoč sva skupaj jo napisala,
zdaj njo živiva, vzemi vse za šalo.

Slovesa venec iz trnja spleteni,
ovil mojo glavo; »Me, ne pozabi …«.
Pred tabo je pot iz vrtnic spletena,
Srečno hodi po njej in v ljubezen verjemi.

Vstopnica je bila plačana zdavnaj,
račun poravnan, zdaj se v belo obarvaj.
Sem v tvoje srce skrila najljubšo rožo,
prav kmalu bo cvet, ki te nežno bo božal.