Še malo pa bo tu naš praznik,
praznik zame in za druge,
tiste, ki obožujejo le šunko,
druge, ki občudujejo le pirhe,

Nas, ki vemo zakaj in od kdaj,
da ta praznik je, ki spomni na križanje,
Njega, da bi nam pokazal pot naprej…
Pravico, poštenje, dobro družino.

A so tudi taki, ki zavajajo ostale,
svoje početje pa opravičujejo.
Pravijo: takšna pač je Božja volja.
Res se spovejo, potem pa kot prej.

Ko spregovori zgodovina skozi čas
O inkviziciji govori, o vojnah, krajah..
Nekdo je za uboj podaril zemljo,
drugi šel v vojno z ognjem in mečem.

Odpustki so bili zemlja, grehov ni bilo.
Na naši zemlji ubijali so rodoljube,
drugače misleče, ki iskali so sreče ,
želeli so si le prostor po soncem.

Hoteli so le enakopravnost,
materinega jezika blagodejni zven,
da naša bi dežela ne bila tlačan,
ki vedno poteptan, iz raja izgnan.

A vedno najdejo se nekateri
misleč, edini so poklicani,
ki živijo in razmišljajo z orožjem,
nestrpno, živčno vsiljujejo le eno.

Sveto pismo takim ne ustreza,
Ob branju le tega jih bole ušesa,
le njihova prava je resnica…
Imam svojo še razlago: slepi so in gluhi.