Ti preljubi stih,
moj trenutni si navdih,
ko te izlijem na papir,
me takoj prevzame mir.

V srcu pečeš in tiščiš,
dokler pot si ne izboriš,
skozi svinčnik in papir,
na svobodo ti hitiš.

Kje stanuješ, kje domuješ,
tega mi ne pripoveduješ,
tvoja narodnost mi ni poznana,
tvoja domovina, je moja rana.

Iz daljne si dežele,
meni nepoznane želje,
kot bežen si dotik,
kot neviden vzdih,
v moje se srce spustiš
in v njem nemir pustiš.

Ana Nuša