Tam daleč preko morja,
kjer sonce močno pripeka,
ali visoko na Himalaji,
živijo ljudje, nam soljudje.

Ne vedo za računalnike, internet,
nimajo televizij, super trgovin,
niso videli semaforjev,
niti formule ena.

Ne vedo za super medicino,
mikro čipe, klimo, modo,
letala na nebu jih motijo,
vnašajo nemir, strah.

Pa vendar živijo,
se ljubijo, zdravijo,
pijejo čaje, zrejo v oblake,
se pogovarjajo med seboj, prijateljujejo.

Kakor da nam niso enaki,
enakovredni, zaostali, tam nekje.
Vendar imajo srce, se veselijo,
poznajo strah, solze, so srečni.