Zazibale so se v spanje.
v več mesečne sanje,
se nekatere pokrile z listjem,
našle počitek v rovih,
med skalami pred zimo
v varnem zavetju narave,
pred snegom, vetrom,
ko bo dan kratek, dolga noč,
tam kjer bodo varne,
pred sovražniki, človekom.

Utihnilo bo petje ptic.
Le sem ter tja se bodo pokazale,
morda srne lisice, volkovi,
ko jih bo prignala lakota na plan.
Morda tudi človek, naravne nesreče.
Bo kot da se je ustavil čas, a ura bo tekla,
do toplih pomladnih dni, ko jih bo sonce,
prebudilo iz sna jim ponudilo udobje,
prvi pomladni obrok, jim z roso umilo oči,
gnezda pomladku, rože na tratah,
vse bo kot rojstvo nečesa novega, lepega.