Grenke solze so ji oblile lice,
materi tresoča je postala dlan,
kot žalostinko so zapele ptice,
se spremenil v žalost sončen dan.

So sporočili, ponesrečil se ji sin,
prinesli so ga s skal, z višin,
negiben kakor kamen, v rokah cepin,
ko želel da premaga sam vrh planin.

Morda planika tam bo zacvetela,
ob sončnih žarkih oživela,
mogoče prekril bo skale mah,
odnesel nesrečo v pozabo čas.