Prekrila z mesečino je senco dvoma,
v žalosti se utapljala, bežala od zloma,
s pogledom zavajala mimoidoče,
da polna je sreče, čeprav joče.

Žejni ljubezni iz srca so pili,
ob hladu s toplino so se pokrili,
ob nemiru prisluhnili utripu, ki bije,
še kamen v cvet ob njem se razvije.

Hrepenela je iz dneva v dan,
omenjala angelom, da je zaman,
dokler v sanjah se ni rodil,
stal pred njo kot da je živ.

Nepričakovano zazrla se je v oči,
v njem videla podobo, duha, ki govori,
preko pogleda, ki segel je vanjo,
prijel za dlan, jo odpeljal na varno.

Tam osvetlil je vse njene darove,
začela zavedati se je svoje lepote,
sanje resničnost so postale,
oči žarek svetlobe so obdržale.