Vse najboljše je zame,
drugim pa, kar ostane.

To je načelo korenjaka,
ki se ima za poštenjaka.

Nešteta nelepa dejanja
silen pohlep poganja.

Se uslužno priklanja,
kjer se mu splača.

Drugi so zanj velik nič,
z njimi noče imeti nič.

Mnoge v bedi, na cesti
on že nima na vesti.

Če le more, neti spore,
se vsiljuje, dobiček si kuje.

Svetniki so mu za izgovor,
vsi da so k sebi obrnjenih rok.

Božji mlini meljejo počasi,
so pa pravični, nepodkupljivi.

Bo spoznal, kaj je hudo,
ko se mu vrne posejano zlo?